Pictures in an Exhibition

Tistega poletja se kljub megli v glavi spomnim zelo jasno. Z Mihatom sva poslušala Sex Pistolse, jaz pa na skrivaj še Linkin Park. Že tako me je imel izdajalko, ker sem imela nenavadno afiniteto tudi do Offspringov. Imeli smo piknike na tisti magični jasi pri lovski opazovalnici. Pekli smo koruzo in pili pivo in jaz sem morala biti ob enajstih doma. In Miha je vedno zakomiral, potem pa se je naenkrat predramil, se usedel na motor in se odpeljal domov. Nikogar ni skrbelo in vedno se je vse srečno končalo.

Nekega petka sem bila spet ob enajstih doma in potem sem gledala X-fajle, zatem pa še film Kocka. Takrat je vse imelo nek poseben pomen in film je name naredil poseben vtis. Dnevi, in še bolj večeri, so bili odeti v neko magično odejo, ki je dajala slutiti, da nas čakajo še velike stvari.

I’m definitely shaking
The silence isn’t breaking
Backwashed and stranded memories
Of something I thought could be

Sedajle ne vem, kje so te velike stvari in pravzaprav se o tem ne sprašujem. Luna na nebu je danes orisala enega izmed tistih večerov, le da se je scena temeljito spremenila, z ljudmi iz tistega časa smo se izgubili in stvari nimajo več vedno srečnih koncev. Spomin je kljub temu nadvse prijeten in morda obeta eno majhno lučko v zatemnjenem labirintu bežečih misli in nezanesljivih instinktov.

Welcome to the desert of the real

Najtežje se je zbuditi. Najtežje se je zbuditi v krču. Najtežje se je zbuditi v krču, ki začne popuščati šele po kakšni uri zabodenega strmenja v strop. Nato je težko vstati. Težko je vstati in oditi do kopalnice. Upati je lahko. Lahko je upati, da je vsem preveč dobro, da bi opazili kako slabo je pravzaprav. Ne njim, nekomu drugemu. Osebi, ki caplja mimo njih, ki navdušeno namesto njih stoji v vrsti za plačevanje položnic, samo zato, ker je to eno redkih opravil, ki dajejo še občutek nečesa normalnega. Otipljivega, realnega.

Po eni strani želiš zakričati. Zakričati toliko, da raznese pljuča, če je to potrebno. Zakričati vsem tistim, ki so kao tvoji prijatelji in ti kao vedno stojijo ob strani in jim kao lahko vse poveš. Zakričati tistim, ki so, ko jih pokličeš, na obisku pri družini svojega dragega in so tako srečni, da je že odurno. Po drugi strani pa že vnaprej veš, da ne bodo razumeli. Da si čudak - da si vedno bil - in da je bolje, če si tiho.

In potem se začne obsesivno iskanje nečesa, kar bi bilo smiselno. Knjiga, wikipedia, Smashing Pumpkins. Branje življenjepisa Billyja Corgana. Preverjanje mailov tristokrat na dan, ker morda tam leži odrešitev (seveda, večina največjih odrešitev je prispela po mailu). Umivanje rok. Spreminjanje osebnih sporočil na instant messengerju, da bi nekdo rekel: "A je kaj narobe?" Pa ne stori tega nihče. Tisti, ki jim ni vseeno, so drugje. Tisti, ki so tu, ne dojamejo, nimajo časa, ne zmorejo, nočejo. Kdo bi jih krivil.

Vrata na hodnik imaš odprta vse dokler čisto vsi ne zaspijo. In potem jih počasi le zapreš in ostaneta le ti in tvoja slaba vest. Slaba vest zaradi stvari, ki jih boš morda naredil. Slaba vest zaradi ljudi, ki jih boš morda prizadel. Slaba vest, ki grize vnaprej in občutek neskončne samote, ki pride kljub vsem ljudem, ki so te tisti dan tako prijazno pozdravili in pohvalili tvojo novo postavo.

Morda pa androidi res sanjajo o električnih ovcah. Jaz pa sanjam o tem, da sanjam o ničemer in da sem nič.

Južno od raja

Evo, z nekaj administrativne zamude je svojo vsebino in formo dobilo tudi moje poročilo s festivala Southside v Nemčji. Objavljeno je na Rockonnetu, kamor vas prijazno presmerjam [tule].

Nekaj razveseljivih naključnih dejstev:
-Faith No More še vedno rulajo,
-Nick Cave prav tako,
-Nemci se znajo pripravit na festivale in nas niso poskušali odreti ravno na vsakem koraku,
-pivo za zajtrk JE polnovreden obrok,
-med festivalom in sledečim tednom sem izgubila 4 kile, katerih nisem prav nič potrebovala.

Jupi. Vrnitev v kruto realnost ni bila ravno prijetna, sploh ker se je združila z nekaterimi osebnimi demoni... Ampak ni vrag, da jih ne uženem.

Rekreacija

Med HOJO po Rožniku sem se posvetovala s svojimi gležnji. Povedali so mi, da se niso povsem strinjali z včerajšnjim TEKOM. Jutri jim tako privoščim počitek in grem le na KOLO.

Ne vem zakaj pišem z VELIKIMI črkami. Tako mi je danes VŠEČ.

Bonton?

Če bom kdaj oglušela, bo to definitivno zaradi ljudi na vlaku, ki se po telefonu pogovarjajo same traparije. In ko se ljudje pogovarjajo traparije, iz neznanega razloga govorijo tako na glas, da jih je možno ignorirati samo ob največji možni glasnosti mp3 playerja.

Ko sem zvečer stopila z vlaka, so me bolela ušesa, po drugi strani pa mi je bil prihranjen mukotrpen telefonski pogovor moje sopotnice, ki se ji je ob tem uspelo še uležati/usedeti čez tri sedeže poleg mene in mi ob tem poriniti njene smrdljive noge skoraj pod nos. Za to izkušnjo jih bom večno hvaležna.

Čevlji in obleke v mestu

Danes sem si poskušala ogledati en del famozne serije Seks v mestu od začetka do konca. Samo zato, da ne bo nihče mogel reči, da sem polna neutemeljenih predsodkov in da rečem v življenju ne dam priložnosti. In pa zato, ker je čas učenja in vsaka distrakcija prov pride, hehe.

No, po 15 minutah sem vse skupaj ugasnila. Ugasnila, zbrisala in globoko dihala, da se pomirim. Verjetno so momenti, ko bi vse skupaj preživela, a morda sem imela dons ekstra neprimeren dan za toleriranje takih traparij. Veste kaj, skorajda vsaka ženska se rada vsaj kdaj pa kdaj lepo obleče, obuje in naliči. To trdim s precejšnjo gotovostjo. Ampak v tem najti svoje življenjsko poslanstvo se mi zdi pa pretirano. Posneti nadaljevanko, ki govori o tem, še toliko bolj.

In pa: dejansko sem zasledila nekaj omemb in pojav seksa v nadaljevanki, vsekakor pa ne dovolj, da bi beseda "seks" zares spadala v sam naslov. Precejšnje zavajanje potencialnih gledalcev, če mene vprašate, kajti vse skupaj se vrti predvsem okoli oblek in čevljev ter ostalih osebnih travm glavnih akterk.

Res je, da svoja opažanja sklepam na nekaj slučajnih mimobežnih ogledih in današnjem tragičnem poskusu resnega ogleda, a mislim, da čisto v temo nisem mogla brcniti s svojimi sklepi.

Ta post nima naslova, oziroma ga je dobil šele po tehtnem razmisleku, kateremu je sledil sklep, da se naslova res ne morem spomnit

Plan za letošnje poletje je pravzaprav čisto preprost:

• slišati/videti Faith No More in doživeti ekstazo - uresničitev približno čez 14 dni,

• narediti izpit za avto in se znebiti tečk, ki ne dojamejo, da ne dobi vsakdo za 18. rojstni dan šenkanih 1000 evrov, kolikor dandanes stane ta hec - uresničitev v teku (pa ne prostem, haha),

• prebrati vse dele Questionable Content. Ta genialni strip sem začela brat okrog številke 1350, zadnji del je 1420. Predelala sem tudi približno prvih 200. Skupno me jih čaka še okoli 1150. Itak pa se bojim, da jih bo prehitro konec, tako da s tem niti ni take naglice.

Kaj naj rečem, v glavi že premetavam možne setliste, ki bi jih hotela slišat od FNM. Veselim se jih k radio, obenem me je grozno strah, da si bi me drznil razočarat. Za tolažbo mam sicer še Kings of Leon, Nicka Cavea, Pixies, Mars Volto in ostale, tako da nekaj dobrega se bo vsekakor izcimilo iz tega.

No ja, vsem, ki ste imeli s festivali boljše izkušnje od mene, se priporočim še za kakšen nasvet: kaj vzeti s sabo, česa nikakor ne pozabiti in tako naprej. Zaenkrat sem sigurna le v to, da potrebujem brisačo :) Na zadnjem festivalu, ki sem ga obiskala, mi je recimo manjkala zaščita pred točo in padajočimi kovinskimi konstrukcijami, ampak recimo, da je bil to itak skrajni primer.